Že od malega so mi bili všeč psi in vsi iz soseščine so bili malo tudi moji. Prepričana sem bila, da bom nekoč imela svojega psa in čez nekaj let sem k temu prepričanju dodala še to, da bova agilitaša.
Agility sem spoznala in se nad njim navdušila, ko sem partnerja spremljala na agilitaških tekmovanjih, ki pa so v 90-ih letih izgledala precej drugače, predvsem kar se množičnosti, kakovostnega nivoja in vzdušja tiče. Takrat sem se prvič srečala s pasmo border collie. Takoj me je prepričala in prevzela z njeno igrivostjo, zvedavostjo, energičnostjo, … Leta 2002 je po srečnem spletu naključij postala moja prva štirinožna spremljevalka border collie samička z imenom Flame di Cambiano, za prijatelje Tess. Zaradi njenega ostrega in ne pretirano prijaznega karakterja, ne ravno primernega za čistega začetnika kot sem takrat bila, je bilo najino sobivanje velikokrat zelo naporno. Vendar je bila po drugi strani Tess izredna, neizprosna učiteljica. Predvsem me je naučila potrpežljivosti, doslednosti in vztrajnosti. Samo ugibam lahko, kakšna bi danes bila moja zdajšnja spremljevalka, Velvet in the Star, za prijatelje Vicky, če pred toliko leti ne bi v moje življenje stopila Tess.
Z agilitijem sem z obema začela že »od malih nog« in obe sta že kar hitro pokazali ogromno zanimanja, navdušenja … občasno tudi preveč … in krepko mero talenta. Na mojo in njuno žalost, pa meni tega talenta še dandanes primanjkuje. Ne glede na to, sem se z obema, bolj ali manj uspešno, udeleževala agilitaških tekmovanj v Sloveniji, Italiji, Avstriji in na Hrvaškem. S Tess sva se uspeli prebiti do najvišje tekmovalne kategorije, medtem ko nama trenutno z Vicky do tega cilja manjka le še ena stopnička. Bolj kot sami uspehi, me v agilitiju še vedno držijo želja in veselje do gibanja z mojo »beštjo« ter druženja na treningih in tekmovanjih. Kot vzpodbuda pri vsem tem pa nikakor ni zanemarljiva niti iskrica, ki se pojavi v pasjih očeh vsakokrat, ko vstopiva na parkur.
V vseh teh letih sem vedno imela odlične inštruktorje. Prva sta bila Andrea in Primož, s katerima sva s Tess spoznavali agility. Ogromno sta me naučila, mi stalno odpirala nova obzorja in njima gre moja največja zahvala za vse dosežke s Tess. Potem pa Lea, ki sem jo spoznala, tik preden sem začela tekmovati z Vicky in ki je zaslužna za to, da sem se vsaj delno »osvobodila« navad iz »starega« agilitija in mi dala nov zagon in motivacijo, prav v trenutku, ko sem ju najbolj potrebovala.
Pridobljene izkušnje z veseljem delim s tečajniki, ki se odločijo preizkusiti se v agilitiju in vsakega posebej želim po svojih najboljših močeh navdušiti nad tem lepim športom na šestih nogah.
Za zaključek še ena »pasja« misel, ki mi je zelo všeč:
Dogs are not our whole life, but they make our lives whole. (Roger Caras)
(v prostem prevodu: Psi niso vse naše življenje, vendar naredijo naše življenje polno)
